Za hudo nasilje nad ženo le denarna kazen: zakaj ne znamo zaščititi žensk

V Sloveniji je te dni odmeval primer pravnomočne obsodbe nekdanjega slovenskega nogometnega reprezentanta Tima Matavža. Za nasilje v družini in zanemarjanje mladoletnih otrok ter surovo ravnanje je bil obsojen na denarno kazen. V višini 2.790 evrov.

Matavž je s tožilstvom podpisal sporazum o priznanju krivde. Priznal je, da je svojo ženo pretepal, jo zalezoval in ji omejeval svobodo. Na njen mobilni telefon je po pisanju Slovenskih novic namestil aplikacijo za sledenje, v denarnici pa je morala nositi žeton z GPS-sledilnikom. Večkrat je njeno glavo potisnil v steno, vanjo je metal predmete. Grozil ji je tudi, da jo bo ubil, grozil je njeni družini, grozil ji je, da ji bo vzel otroke.

Omejeval ji je stike z bližnjimi, po pisanju časnika ni smela niti na sprehod z mamo. Izvajal je tudi finančno nasilje – med igranjem v tujini ji je blokiral bančno kartico in ji onemogočil dostop do denarja, on pa ji ni nakazoval nič za stroške. Za vsak nakup je morala prositi za denar, porabo ji je strogo omejeval.

Leta 2023 ji je zagrozil z ubojem – skupaj z otroki se je pred njim skrila v omaro, še pišejo Slovenske novice.

Matavž ni priznal le nasilja nad ženo, temveč tudi to, da je surovo ravnal s svojimi otroki. Med drugim jih je ustrahoval s hitro vožnjo z avtomobilom in nenadnim zaviranjem. Ves ta čas so bili izpostavljeni tudi nasilju, ki ga je nogometaš izvajal nad njihovo materjo, in jezi očeta, ko so jo želeli zaščititi.

Za vse navedeno je okrožna državna tožilka Marta Durnik Vukelić za Matavža predlagala denarno kazen – olajševalna okoliščina je bila poleg priznanja krivde in predhodne nekaznovanosti tudi to, da so "razmere v družini, ki že več kot leto dni živi skupaj, urejene". Da so se stvari uredile, verjame tudi sodišče.

"Tožilstvo je žrtev s predlogom te kazni pustilo samo"

O tem primeru smo govorili z dr. Jasno Podreka, sociologinjo, ki se ukvarja s preučevanjem nasilja nad ženskami. Kot je poudarila, je pri obravnavanju nasilja nad ženskami in tudi njegove najbolj skrajne oblike – femicidu – ključno opozoriti na permisivnost družbe in tudi institucij do tovrstnih primerov.

"Institucija mora dati sporočilo, kaj je dopustno in kaj ne. /.../ Ne glede na to, kakšna je zdaj dinamika znotraj družine, bi morala imeti tožilka ali sodnik dovolj specializiranega znanja o dinamiki nasilja, razumeti tudi, zakaj je partnerka nazaj s povzročiteljem nasilja. Verjetno ne zato, ker bi se stvari umirile čez noč – po navadi se za tem skrivajo drugi razlogi, med drugim strah, ekonomske in druge oblike odvisnosti, čustvene manipulacije … Da tako težo kaznivih dejanj izenačimo in zadostimo z denarno kaznijo, dajemo sporočilo, ki relativizira resnost takega nasilja," je pojasnila.

Pogosto se pod objavami o tovrstnih primerih najprej pojavijo vprašanja, zakaj se je žrtev vrnila k nasilnežu. Za to obstaja cel spekter psihosocialnih dejavnikov, ki jih strokovnjaki izluščijo iz konkretnih primerov, primerov, ki jih izpovejo preživele žrtve nasilja. "Velikokrat gre v takšnih zgodbah, kjer imamo na eni strani uspešnega moškega, tudi za situacije močne ekonomske odvisnosti. Če je partnerka v celoti odvisna od njegovega premoženja, nima sredstev za samostojno življenje in ustrezno pravno zaščito, na drugi strani pa on sredstva za najboljšo pravno zaščito ima, je lahko po moji oceni precej jasno, zakaj se žrtev vrne nazaj. Ostala je v sistemu, ki je ni zaščitil do te mere, kot bi bilo potrebno. /.../ Tožilstvo, ki bi moralo stopiti na njeno stran, jo je s predlogom takšne kazni pustilo samo," je poudarila.

Za žrtve nasilja je tako zelo pomembna zaščita, ki jo dobijo v zunanjem svetu, od institucij in tudi bližnjih. "Imamo nekaj primerov, ko so se žrtve kljub obsodbam vrnile k povzročitelju nasilja. Ne zato, ker bi se situacija umirila, ampak preprosto zato, ker drugega izhoda niso videle. Oziroma se je ta izhod iz nasilnega razmerja zdel celo bolj nevaren, ker niso zaupale v to, da jih lahko onkraj tega kdo zaščiti. Zdelo se jim je varneje, da ostanejo znotraj tega sicer nevarnega odnosa," je ponazorila dr. Podreka.

Zadnji akt dolgotrajnega nasilja

Žal je prevečkrat zadnji akt dolgotrajnega nasilja nad ženskami, ki predolgo ostane neslišano ali celo zavestno spregledano, femicid. Ne gre le za fizično nasilje – v tretjini primerov femicid sledi dolgotrajnemu psihičnemu nasilju, veliko vlogo pa igra tudi že omenjeno finančno nasilje, zaradi katerega žrtev dobi občutek, da sploh ne (z)more stran.

Policijo smo prosili za podatke, koliko femicidov se je v zadnjih letih zgodilo v Sloveniji. Tega sicer v statistiki ne vodijo kot femicide, temveč kot kazniva dejanja umora in uboja, v katerih so žrtve ženske, povzročitelj pa bivši ali aktualni intimni partner oziroma zakonec.

Največ se jih je zgodilo leta 2022, in sicer kar sedem. Lani je zaradi partnerja ali nekdanjega partnerja umrlo pet žensk, leta 2021 štiri, leta 2023 dve. Letos policija ne beleži tovrstnih umorov ali ubojev v Sloveniji, čeprav po opozorilu dr. Podreka lahko umor v Pivki in poskus umora v Ljubljani po metodologiji kategoriziramo kot femicid oziroma poskus femicida.

V začetku tedna je širšo regijo pretresel nov primer femicida, v katerem je bila ubita 32-letna Aldina Jahić. V Mostarju je bežala pred morilcem, svojim nekdanjim fantom Anisom Kalajdžićem, ki jo je po končanem treningu v fitnesu po ulicah lovil s pištolo. Zatekla se je v gostinski lokal v bližini glavne avtobusne postaje in uspela poklicati policijo, a jo je morilec pred njihovim prihodom izsledil in ustrelil. Je možno, da njenih krikov ob 18. uri v Mostarju ni slišal nihče, se ob tem sprašujejo njeni žalujoči bližnji?

Pred tem umorom je Kalajdžić dlje časa grozil Aldini, kar so potrdili na tožilstvu Hercegovsko-neretvanskega kantona. Prav tako je po prijetju 32-letnega nogometnega sodnika policija potrdila, da so proti njemu januarja že vložili obtožnico zaradi ogrožanja varnosti druge ženske.

Tudi pri tem primeru so se na družbenih omrežjih pojavili komentarji z vprašanji, kaj je naredila žrtev, da je to izzvala. To je izpostavila tudi dr. Podreka, ki poudarja, da v naši družbi še vedno ostaja dediščina tega, da družino skozi tradicionalno patriarhalno logiko razumemo kot nekaj svetega. "Velikokrat to, kar se dogaja v zasebnosti, še vedno smatramo kot nekaj, kar ni naša stvar. Imamo tudi visoko toleranco do tega, kaj vse si lahko osebe privoščijo v odnosu do oseb, s katerimi imajo intimne odnose. Iz tega gledišča še vedno mislimo, da se v to naj ne vtikamo."

Čeprav smo kot družba na deklarativni ravni proti nasilju, se v realnosti največkrat izkaže, da nanj ne reagiramo. "Celo v tako skrajnih primerih, kot je bil Mostar, ko je moški za žrtvijo tekel s pištolo, pa nihče ni poklical organov pregona, da bi jo zaščitili," je izpostavila Podreka.

Nihče ni opazil dekleta, ki je bežalo pred moškim s pištolo

Po umoru je viralen postal video Merime Đelilović, bosanske fotografinje in ustvarjalke, ki je v času pisanja zbral že skoraj 10 milijonov ogledov. V njem avtorica opozori prav na to, kako radi spregledamo nasilje oziroma se obrnemo stran od njega, ukvarjamo pa se z banalnostmi. "Vsi opazijo, ko imaš pol centimetra narastka na nohtih. Opazijo, ko se zrediš za pet kilogramov. Ustavijo te, ko si nenaličena, in te vprašajo, ali si v redu. Ustavijo se, opazijo. To vidijo vsi. Nihče pa ni opazil dekleta, ki je bežalo pred moškim s pištolo. Sredi Mostarja," je dejala.

Obregnila se je tudi ob komentarje moških in žensk na družbenih omrežjih, da si je kriva sama. "Predstavljate si to stopnjo človeške nizkotnosti – komentirajo mrtvo dekle in iščejo izgovore za pošast. Med kakšnimi ljudmi živimo? Če je žrtev lahko kriva, kdo je sploh nedolžen?" se vpraša Merima v posnetku.

"In potem pridemo do moških. Do naše balkanske parade testosterona in praznih zgodb. Kje so bicepsi, slikani pod neonskimi lučmi? Kje so, ko ženska umre? Prava moškost je imeti hrbtenico. Zaščititi, reagirati, ne pa biti strahopeten, ko je zlo tri metre od tebe. In še huje je komentirati, da je dekle krivo. Tudi to je umor. In tega dekleta in mene in vsake ženske, ki hodi po tem svetu," je še izpostavila v posnetku z močnim sporočilom.

Družba krivdo rada prevali na žrtve

Ob tem spomnimo na primer, ki se je konec oktobra zgodil v Črni gori, ko je moški pretepel natakarico v lokalu, kjer je delala. Brcal jo je na tleh, tako dolgo, da je izgubila zavest. To je nemo opazoval moški, edini gost v lokalu. Ni poklical policije, ni ustavil napadalca. Pobegnil je. Mlado žrtev je nezavestno na tleh šele čez nekaj ur našel njen delodajalec.

Da se v komentarjih po tovrstnih primerih nasilja, ki pridejo v javnost, pogosto pokaže nerazumevanje in celo sovražnost do žrtev, je izpostavila tudi dr. Podreka.

"Velikokrat se vzroki iščejo v družbi, v žrtvi, češ da je nekaj že morala narediti, da je on šel do te skrajnosti. Kot družba si ne želimo priznati, da imamo nasilne posameznike. V teh odnosih gre pogosto za to, da moški svoje partnerke razumejo kot manjvredne, da lahko z njimi počnejo, kar želijo, imajo nad njimi popoln nadzor in jih dejansko razumejo kot lastnino. Če sem groba – vidijo jih kot kos pohištva, ki pa je hkrati dolžen moškemu zagotavljati tisto, kar on želi," je dejala.

"Dokler naju smrt ne loči"

Ne moremo se pretvarjati, da se najhujše oblike nasilja nad ženskami dogajajo samo drugod. "Na Balkanu, ne pri nas". Morda nam je nasilje nevidno ali pa se raje obrnemo stran, a črna statistika na žalost kaže, da je nasilje še kako prisotno tudi v naši družbi.

Letos je policija (do 18. 11.) obravnavala že 1.111 kaznivih dejanj nasilja v družini, za katere so vložili tudi kazenske ovadbe na pristojno državno tožilstvo. Lani v celem letu 1.475, še leto poprej 1.310 … Leta 2024 je bilo na primer izrečenih 1.088 ukrepov prepovedi približevanja, letos (podatki do 18. novembra) že 907.

V regiji – Sloveniji, Srbiji, BiH, Črni gori, Albaniji, Severni Makedoniji, Bolgariji in na Hrvaškem – trenutno poteka kampanja "Dokler naju smrt ne loči", katere cilj je preprečevanje femicidov.

Ta teden so kampanjo predstavili tudi v Ljubljani – dogodek je organiziralo Društvo za preprečevanje nasilja v športu in nasilja v družini P.e.n.d Slovenija.

Predsednica društva Pia Barbara Hrovat je poudarila, da femicid ni zasebna ali družinska tragedija, temveč "odraz družbene odtujenosti, brezbrižnosti, institucionalne in družbene disfunkcionalnosti". Z vsakim femicidom iz družbe odteka človečnost, je bilo slišati.

Eden izmed pomembnih poudarkov dogodka je bil, da se boj proti femicidu začne že v vsakdanjem boju proti neenakostim, torej že veliko prej, kot se začne nasilje. Ko je govora o neplačanem delu – gospodinjskih opravilih, skrbi za otroke oziroma starejše ali bolne sorodnike –, ženske še vedno prevzemajo levji delež. Kot je na dogodku poudarila tudi častna gostja, predsednica republike Nataša Pirc Musar, v družbi še vedno obstajajo pričakovanja, da "ženske ostajamo tihe, potrpežljive, skrbne in podrejene doma in v svetu, ki jih pogosto jemlje za samoumevne".

Simbol mednarodne kampanje je sicer črna poročna obleka, ki predstavlja nasilje, pogosto skrito za fasado popolnega odnosa. V performansu, ki se je odvil na prizorišču, ki je videti kot domača dnevna soba (pogosteje najnevarnejši kraj za žensko), je igralka Ajda Smrekar prebrala resnično zgodbo ene izmed številnih žrtev nasilja.

Grozljiv primer, ki se je na sodišču vlekel tri leta, se je končal tako, da je nasilnež dobil skrbništvo nad dvema od štirih otrok – ne glede na to, da je v nekem trenutku svojo nekdanjo ženo in mater otrok na tleh skoraj zadušil. Z žrtve so ga morali zvleči otroci. Ženska, ki je to preživela, je sedela med gosti na dogodku.

Kampanja "Have a word":

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: Strast do odgovornosti